Uvod

Prisilna hiperfleksija, prisilna hiperekstenzija, varusne ali valgusne obremenitve, izpahi kolena, intenzivni športi ali poškodbe v prometu lahko prispevajo k raztrganini zadnje križne vezi (PCL). Veliko je znanega o najboljši praksi rehabilitacije pri raztrganinah sprednje križne vezi (ACL), ki so pogoste, medtem ko so raztrganine PCL veliko manj pogoste in se pogosteje pojavljajo ob drugih sočasnih poškodbah kolena. Zlasti izolirane raztrganine PCL so redke, saj so Yoon in drugi (2023) ugotovili, da je do 95 % raztrganin PCL povezanih z drugimi poškodbami vezi. Splošni nasvet ljudem z raztrganinami PCL je, da se na začetku rehabilitacije izogibajo posteriorni translaciji golenice, da se omogoči celjenje tkiva, čemur sledi postopna vzpostavitev obsega gibanja kolena in program krepitve. Ker so rezultati rehabilitacije raztrganin ACL obetavni, se postavlja vprašanje, ali bi bilo to koristno tudi pri rehabilitaciji izoliranih raztrganin PCL. Ta študija nam daje dragocen vpogled v rehabilitacijo raztrganin PCL s preučevanjem dodajanja vaj za ravnotežje k treningu za moč pri rehabilitaciji izolirane zadnje križne vezi.

Metode

V tej študiji je bil preučen učinek 12-tedenskega treninga ravnotežja in treninga moči pri izoliranih raztrganinah zadnje križne vezi. Vključeni so bili tisti, ki so utrpeli izolirano raztrganino PCL (potrjeno z magnetno resonanco), imeli pozitiven test zadnjega predala, imeli simptome pri vsakodnevnih aktivnostih in niso imeli drugih poškodb noge. Poškodba je morala biti stara vsaj 3 mesece.

Intervencija, ki so je bili deležni, je bila sestavljena iz 12-tedenskega programa treninga ravnotežja z dvema enournima srečanjema na teden. Te rehabilitacijske seanse so bile sestavljene iz 15-minutnega ogrevanja na stacionarnem kolesu (70 vrtljajev na minuto), 20 minut krepitve mišic (vaje za iztegovanje kolena in zvijanje kolena s 70 % 1RM v 2 serijah po 12 ponovitev), 15 minut vaj za ravnotežje na BOSU in 10 minut raztezanja po vadbi.

Ta program je bil razdeljen na tri faze: začetna od 1. do 4. tedna, vmesna od 5. do 8. tedna in pozna od 9. do 12. tedna. Pri tem je šlo predvsem za prilagoditev vaj za ravnotežje in prilagoditev intenzivnosti vadbe za moč. V začetni fazi so bile vaje namenjene urjenju ravnotežja celega telesa in stabilnosti obeh udov.

V vmesni fazi so vaje prešle na vaje z dvojnimi okončinami z zaprtimi očmi. Vaje za ravnotežje iz pozne faze so se izvajale v stoji na eni nogi.

Za primerjavo učinkovitosti dodajanja vaj za ravnotežje h krepitvi je bila vključena kontrolna skupina. To skupino so sestavljale osebe, ki so pred več kot dvema letoma prejele rekonstrukcijo PCL in niso imele omejitev pri vsakodnevnih dejavnostih. Vendar niso bili deležni rehabilitacijskega usposabljanja.

Rezultatska merila so vključevala Lysholmovo oceno in oceno Mednarodnega odbora za dokumentacijo kolena (IKDC). To sta dva funkcionalna izida, o katerih poročajo bolniki. Pri prvem se rezultati štejejo za slabe (<65), poštene (65-83), dobre (84-94) ali odlične (95-100).

Poleg teh ocen, ki jih je podal bolnik, je bil opravljen aktivni in pasivni test pasivnega položaja z napravo Biodex, da bi ocenili propriocepcijo v prizadetih in neprizadetih nogah ter preverili moč kvadricepsa in stegenske mišice. Ohlapnost kolena so pregledali z artrometrom.

Rezultati

Pri 12-tedenskem spremljanju je bil analiziran majhen vzorec 10 oseb v skupini za ravnotežje, medtem ko je bilo v kontrolni skupini analiziranih 9 oseb. V preglednici 1 je prikazana enakovrednost obeh skupin na začetku zdravljenja.

Pred 12-tedensko rehabilitacijo zadnje križne vezi je bila povprečna Lysholmova ocena bistveno nižja od ocene funkcionalnega izida pri tistih, ki so imeli predhodno rekonstrukcijo PCL (59,30 (± 19,49) proti 83,20 (± 13,18)). Ta razlika je po 12-tedenskem spremljanju izginila, saj se je ocena izboljšala na 82,20 (± 11,94). Enako velja za oceno IKDC, ki se je povečala s 56,30 (± 18,07) na 79,20 (± 12,40), kar je bilo enako oceni funkcionalnih rezultatov v skupini po rekonstrukciji PCL 79,90 (± 7,20).

Pomembne razlike, ki so obstajale med skupinami na začetku, so po zaključku 12-tedenskega programa za ravnotežje in moč izginile. Udeleženci, ki so zaključili program za ravnotežje, so navedli, da se počutijo samozavestno in se lahko vrnejo k telesnim dejavnostim, ki so jih izvajali pred poškodbo.

Vprašanja in razmišljanja

Ni bilo navedeno, kateri od rezultatov je bil primarni rezultat. Glede na to, da so bili v dokumentu najprej obravnavani rezultati, o katerih so poročali bolniki IKDC in Lysholm, domnevam, da so bili to rezultati, ki so zanimivi. Zato sem jih obravnaval v razdelku Rezultati.

Glede na druge rezultate so udeleženci v 12 tednih vadbe moči in programa za ravnotežje dosegli povečanje izokinetične moči mišic kvadricepsa in stegenske mišice, razen izokinetične moči pri hitrosti 240°/s. Eksplozivna moč morda ni bila obsežno obravnavana. Pri primerjavi z nepoškodovano nogo pred in po 12-tedenskem programu usposabljanja ni bilo opaziti izboljšanja. Ali je to posledica tega, da se je program vadbe za moč izvajal samo na poškodovani strani? Žal avtorji niso navedli, ali so vaje za iztegovanje in zvijanje kolena izvajali dvostransko ali le enostransko. V primeru, da je bila vadba dvostranska, bi pričakovali, da se bo moč povečala tudi na nogi, ki ni bila vključena v vadbo. Ostajata dve možnosti: ali je bila vadba za moč premajhna obremenitev ali pa je bila trenirana samo noga s poškodbo PCL.

Program za ravnotežje v kombinaciji s treningom moči je verjetno dobro vplival na propriocepcijo kolena udeležencev. To se je pokazalo pri aktivni reprodukciji testa pasivnega položaja. Po 12 tednih treninga se pasivna reprodukcija pasivnega položaja ni izboljšala. Morda zato, ker v rehabilitacijo niso bile vključene posebne vaje za reprodukcijo, ali pa zato, ker na začetku ni bilo nobene razlike v primerjavi s kontrolno skupino? V vsakem primeru bi bilo treba te rezultate dodatno preveriti.

Pri rezultatih ohlapnosti kolena ni bilo ugotovljenih razlik. Zdi se, da je koleno ostalo ohlapno, a ker so udeleženci navedli, da se lahko vrnejo k fizičnim aktivnostim pred poškodbo, bi to lahko pomenilo, da so izboljšali zaupanje v svoje koleno na pomembno raven. Mogoče je tudi, da so zaradi povečane mišične moči bolje nadzorovali koleno, čeprav se zaradi tega ni izboljšala ohlapnost kolena. Še vedno pa ostaja neodgovorjenih več vprašanj.

Pogovori se z mano

Študija je vključevala kontrolno skupino, vendar ali jo lahko imenujemo kontrolna skupina? Vsekakor ta študija ni bila randomizirano preskušanje. Skupine tudi niso bile vključene istočasno. Primerljivosti skupin na začetku študije ni mogoče preveriti, vendar bo verjetno pokazala drugačno populacijo (osebe, ki so bile operirane že pred dvema letoma, v primerjavi z nedavno poškodovanimi PCL). Zaradi tega je težko in prezgodaj sklepati o vrednosti dodajanja treninga ravnotežja k rednemu treningu moči. Da bi bilo to pravilno, bi bilo treba študijsko skupino, ki je izvajala vaje za ravnotežje poleg programa vadbe za moč, primerjati s skupino, ki je izvajala samo vadbo za moč. V idealnem primeru bi bilo treba vključiti pravo kontrolno skupino.

Ali torej rezultatom te študije ne smemo pripisati nobenega pomena? Glede na to, da je na voljo malo dokazov o izoliranih poškodbah PCL, in glede na redke študije, ki preučujejo vadbeno terapijo kot glavni ukrep, menim, da so ti rezultati lahko dragoceno izhodišče za oblikovanje boljših študij.

Sporočila za domovino

To je bila študija z načrtom pred začetkom in koncem, ki je vključevala udeležence, ki so sodelovali v programu rehabilitacije zadnje križne vezi, sestavljenem iz vaj za ravnotežje in treninga moči. Študija je pokazala, da je mogoče z 12-tedensko neoperativno vadbo doseči podobne rezultate kot pri udeležencih, ki so bili pred dvema letoma operirani na PCL. Zaradi metodoloških omejitev, kot so majhna velikost vzorca, pomanjkanje prave kontrolne skupine in odsotnost randomizirane zasnove, ostaja veliko vprašanj. Kljub temu ta študija osvetljuje temo, o kateri ni veliko znanega o rehabilitaciji izolirane zadnje križne vezi.

Referenca

Lu CC, Yao HI, Fan TY, Lin YC, Lin HT, Chou PP. Dvanajsttedenski program stopenjskega treninga ravnotežja in moči izboljša mišično moč, propriocepcijo in klinično delovanje pri bolnikih z izolirano poškodbo zadnje križne vezi. Int J Environ Res Public Health. 2021 Dec 6;18(23):12849. doi: 10.3390/ijerph182312849. PMID: 34886588; PMCID: PMC8657930.